Srečna družina sloni na razumevanju in sprejemanju. Globina medsebojnega sprejemanja določa globino medsebojnega razumevanja. Vendar pa se v življenju pogosto zgodi, da so tudi otroci zavrnjeni s strani lastne družine, kar jih obsodi na nesrečno prihodnost.
Kaj je zavračanje otroka kot psihološki fenomen, kako se manifestira in kakšne ima neprijetne posledice za odraščajočo osebo?
Vzroki in Vrste Zavračanja
V psihologiji se zavračanje (nesprejemanje) nanaša na to, da oseba kot celovita osebnost ni sprejeta s strani drugih, temveč pri njih sproži odpor. Če nesprejemanje partnerja običajno vodi v ločitev, je situacija z otrokom veliko bolj kompleksna. Otrok se rodi z določenimi genetskimi lastnostmi in ne more biti kriv, da ni izpolnil neizpolnjena pričakovanja staršev.
Primarno in Sekundarno Nesprejemanje
- Primarno (pred rojstvom): Izraža se kot zavračanje dejstva nosečnosti zaradi strahu pred prihodnostjo, strahu pred izgubo videza ali kariere ter strahu pred spremembo življenjskega sloga. Če se otrok kljub temu rodi, se šteje za nezaželenega, kar pogosto vodi v poporodno depresijo in kasnejše zavračanje otroka.
- Sekundarno (po rojstvu): Pojavi se, ko otrok ne ustreza neizpolnjena pričakovanja staršev ali je zunanje podoben neprijetnemu sorodniku. To ustvarja psihološko projekcijo odnosa do sorodnika na otroka.
Oblike Zavračanja
- Brezpogojno Zavračanje: Nastane pri starših z nerazvitim starševski nagon. Otrok je ovira za doseganje osebnih ciljev. Takšni starši pogosto izročijo otroka v vzgojo starim staršem ali ga zgodaj vpišejo v institucijo.
- Pogojno Sprejemanje: Pojavi se, kadar je bil otrok nezaželen ali je njegovo rojstvo povezano z negativnimi življenjskimi dogodki (izguba službe, ločitev). Starši izpolnjujejo otrokove osnovne potrebe le, ker to zahteva družba, vendar se obtožujejo, ker ne morejo čutiti ljubezni.
- Emocionalno Zavračanje: Starši izpolnjujejo vse starševske funkcije, vendar se emocionalna hladnost kaže v določenih oblikah:
- Stalno Moraliziranje in Kaznovanje: Otroci so nenehno grajani, starši pa pri tem ostajajo hladni.
- “Ledena” Tišina: Prekrški se kaznujejo z ignoriranjem in vzpostavljanjem hladnih odnosov.
- Popoln Nadzor: Otroci so prepuščeni sami sebi. Starši se ne zanimajo za njihovo duševno stanje, pogosto zaradi lastnih življenjskih težav.
- Nadomestitev z Materialnim: Pomanjkanje časa za duhovno bližino se nadomešča z materialnimi dobrinami.
Neprijetne Posledice Nesprejemanja
Zavračanje otroka ima dolgoročne neprijetne posledice:
- Zdravstvene Težave: Stalen strah in napetost pri otroku povzročata težave z živčnim sistemom, pogoste bolezni, nemir in živčnost.
- Težave z Razvojem: Otrokom se zdi lažje biti neopazen, zato izgubijo radovednost, kar negativno vpliva na uspeh v izobraževanju.
- Emocionalna Hladnost: Otroci, vzgojeni v emocionalna hladnost, sami težko izražajo čustva in so čustveno hladni.
- Težave s Samopodobo: Pojavi se lahko nizka samopodoba ali pa izrazito precenjena samopodoba, kar vodi v pasivnost, negotovost in strah pred izzivi.
- Deviantno Vedenje: Otroci lahko začnejo delovati staršem navzlic in povzročijo še več negativnega odziva (»težavni otroci«).
- Umik iz Situacije: Ta nagnjenost se lahko kaže v zlorabi substanc, kot sta alkohol in droge, ali celo v samomorilnih mislih.
- Samosprejemanje: Če otroka ne sprejmejo starši, ne sprejme samega sebe, kar ga obsodi na neuspešnost in nesrečo.
Obravnava Starševstva: Koraki Naprej
Če ste ugotovili, da ne sprejemate svojega otroka ali ne čutite ljubezni, ki jo opisujejo knjige, a si resnično želite zanj srečno otroštvo:
- Sprejmite Stanje: Ne krivite se. Krivda le porablja energijo, ki jo potrebujete, da se naučite čutiti otroka in se nanj navezati. Starševski nagon se razvija postopoma; starševstvo je življenjska veščina.
- Vzpostavitev Vezi: Če je mogoče, poskusite dojiti. Med dojenjem se krepi čustvena vez med materjo in otrokom.
- Skrb Zase: Izogibajte se stresu in poskrbite za počitek. Moralna in fizična utrujenost poslabšata zavračanje otroka.
- Iščite Podporo: Ne odlašajte z iskanjem pomoči pri psihologu. To je običajna težava. Če psiholog ni možen, poiščite podporo pri najbližjih (partner, prijatelji).
- Ne Izsiljujte Ljubezni: Ne silite se v ljubezen; samo čakajte. Sčasoma se bo pojavila naravno. Medtem pa se obnašajte ljubeče: podarite nasmeh, ne kritizirajte, objemajte otroka čim pogosteje, tudi če vam je to neprijetno.
Še ni prepozno, da se obrnete k otroku in ga sprejmete. Ljubite svoje otroke takšne, kakršni so, in postali bodo srečni.
