»Oprosti.« »Oprosti, da te motim.« »Oprosti, da potrebujem pomoč.« »Oprosti, da imam svoje mnenje.« »Oprosti, da samo diham v tvoji bližini.«
Če ti je kateri od teh stavkov znan kot jutranji pozdrav, nisi edina. Veliko nas reče »oprosti« tudi takrat, ko nismo naredile nič narobe. In to ni vljudnost – to je navada, ki počasi, a zanesljivo ruši samozavest, postavlja napačne meje in sporoča svetu: »Moj prostor ni pomemben.«
Štiri globoki razlogi, zakaj se to dogaja (in zakaj ni tako nedolžno)
- V otroštvu si se naučila, da je mir pomembnejši od tvojega glasu V družinah, kjer so konflikti pomenili nevarnost ali kjer je bila ljubezen pogojena s pokornostjo, so otroci hitro ugotovili: če se hitro opravičim, se napetost zmanjša. Če molčim in se zmanjšam, me bodo imeli radi. Ta vzorec se v odraslosti spremeni v refleks: »oprosti« postane najhitrejši način, da se izogneš morebitni zavrnitvi, jezi ali razočaranju. Tudi ko je razočaranje samo v tvoji glavi.
- Čutiš krivdo hitreje in močneje kot drugi Ljudje z visoko empatijo in občutkom za pravičnost prevzamejo odgovornost tudi takrat, ko je niso imeli. Če je nekdo slabe volje, takoj pomislijo: »Kaj sem jaz naredila narobe?« Opravičilo je takrat samo način, da zmanjšajo lastno notranjo napetost – tudi če je krivda popolnoma namišljena. Raziskave kažejo, da ljudje, ki močno čutijo tuje občutke, najhitreje padejo v past nepotrebnih opravičil.
- Konflikt doživljaš kot grožnjo, da te bodo zapustili Če si odraščala v okolju, kjer je bila ljubezen nestabilna ali kjer je bila jeza kaznovana z molkom, se vsak dvignjen ton ali nesoglasje še danes zdi kot alarm »zdaj me bodo zapustili«. Hitro opravičilo je kot gasilni aparat – takoj pogasi požar, preden se razširi. Tudi če požara sploh ni bilo. Tudi če je druga oseba tista, ki je prestopila mejo.
- Naučila si se, da je izogibanje konfliktom najvarnejša pot V odraščanju ali v prejšnjih odnosih si ugotovila, da je lažje reči »oprosti« kot tvegati prepir. Sčasoma je to postalo avtomatizem: namesto da bi rekla »to me moti« ali »potrebujem to«, rečeš »oprosti, da sploh obstajam«. In ker je to delovalo, se je navada utrdila – tudi ko ni več nihče, ki bi te kaznoval.
Kaj se zgodi, če tega ne ustaviš
Vsako nepotrebno opravičilo je majhno sporočilo sebi: »Tvoj prostor ni pomemben.« »Tvoje potrebe so breme.« »Tvoj glas moti.«
Sčasoma se začneš zmanjševati, dokler ne verjameš, da res nisi vredna nič drugega. In drugi to začnejo jemati za samoumevno.
Kako to prenehati – že jutri zjutraj
Preden izgovoriš naslednje »oprosti«, se za sekundo ustavi in vprašaj: »Ali sem res naredila kaj narobe – ali samo čutim nelagodje?«
Če je odgovor drugo, zamenjaj besedo: Namesto »oprosti, da sem zamudila« → »hvala, da si počakal«. Namesto »oprosti, da te motim« → »cenim, da si mi prisluhnil«. Namesto »oprosti, da imam svoje mnenje« → kar reci svoje mnenje – brez uvoda. Namesto »oprosti, da sem jezna« → »počutim se jezna, ker…«
In ko te nekdo pritisne v kot, poskusi z: »Opazim, da se počutim neprijetno – lahko to razčistiva?«
To je iskreno, spoštljivo in hkrati postavi mejo – brez opravičila.
Majhna sprememba, ogromen učinek
Ko prenehaš prositi odpuščanja za to, da obstajaš, se začne dogajati čudež: ljudje te začnejo jemati resneje. Ti pa končno začneš verjeti, da je tvoj glas pomemben. In da imaš pravico do prostora – brez opravičila.
In ko se naslednjič zaletiš v nekoga na ulici in ti že avtomatsko uide »oprosti« – se nasmehni in reci kar »živjo«. Svet bo preživel. In ti boš končno začela živeti brez tega bremena.
Katero od štirih razlogov najbolj prepoznaš pri sebi? In katero nepotrebno »oprosti« boš jutri zamenjala z »hvala« ali »to potrebujem«? Zapiši v komentarje – skupaj bomo naredile svet malo manj opravičujoč in malo bolj iskren.
