December je tu. Trgovine vršijo božične pesmi, otroci naštevamo dni do dedka Mraza, Instagram je poln popolnih jelk … in potem si ti. Ti, ki te ob misli na postavljanje smrečice zgrabi tiha panika, odpor ali vsaj globoka ravnodušnost. In veš kaj? To ni muha. To je tvoj um, ki te na zelo pameten način varuje.
Jelka ni dekoracija – je čustveni rentgen
Ko odpreš škatlo z lučkami, se v glavi ne prižgejo samo LED-ice – prižge se cel arhiv. Vonj po kuhanem vinu in maminem nasmehu. Ali pa povsem drugačen prizor: prepiri za praznično mizo, očetova tišina, prazen stol, kjer je lani še sedela babica, solze, ki si jih skrival v kopalnici, ker “na božič se pač moramo veseliti”.
Če je december v otroštvu ali kasneje pomenil bolečino, izdajo, osamljenost ali finančni stres, možgani naredijo edino logično: “Te škatle ne bomo več odpirali.” Odpor do jelke ni lenoba ali “grinchovstvo” – je naravna samoodbramba pred starimi ranami.
Pet najpogostejših razlogov, zakaj jelka boli bolj kot veseli
- Čustveni “overdrive” ob koncu leta December je za mnoge mesec, ko si že na rezervni bateriji: zaključki v službi, darila, obveznosti, pričakovanja, da moraš biti nasmejan 0–24. Ko si izžet, vsaka dodatna naloga – pa četudi “vesela” – postane grožnja. Jelka takrat ni ritual, ampak še ena obveza, ki te potisne čez rob.
- Žalovanje, ki ga nihče ne vidi Ko za mizo manjka nekdo pomemben, je okraševanje kot ogromen opomnik na praznino. Še huje je, če se vsi pretvarjajo, da je vse okej. Zato raje pustiš škatlo zaprto – ker okrasitev bi pomenila, da moraš nasmejano sprejeti, da tega človeka ni več.
- Otroštvo brez pravega čarobnega decembra Nekateri smo odraščali brez jelke, brez Miklavža, brez lučk – ali pa je bila jelka vir stresa in prisile. Ko odrasteš, nimaš nobenega notranjega gonila, da bi to ponavljal. In ni treba.
- Preprosto nisi “tip za tradicijo” Nekaterim jelka nikoli ni pomenila nič posebnega. Nimaš vere, ki bi te vezala nanjo, nimaš otrok, ki bi jih hotel razveseliti, nimaš družine, ki bi pričakovala. In to je čisto v redu – prazniki so lahko tudi samo topla skodelica čaja in mir.
- Notranji upor proti družbenemu pritisku Včasih je odpor do jelke upor proti temu, da “moraš” biti vesel, ker tako piše na koledarju. In ko rečeš “ne bom”, je to v resnici velik “da” samemu sebi.
Kako vseeno narediti december lep – brez ene same kroglice
Ni treba, da se siliš v nekaj, kar te izčrpava ali boli. Dovoli si praznovati točno tako, kot ti godi:
- samo ena dišeča svečka na mizi,
- sprehod po zasneženem gozdu,
- peka piškotov brez okrasitve,
- ogled najljubšega filma v pižami,
- ali pa čisto nič – in tudi to je praznik.
Če te jelka spomni na nekoga, ki ga ni več, lahko narediš nekaj samo zanj: majhno vejico z eno lučko in njegovo najljubšo kroglico. Včasih ravno to naredi december znosen – ali celo lep.
In kar je najpomembnejše: povej svojim, kako se počutiš. Pravi ljudje bodo razumeli in te imeli še raje. Kdor ne razume, pač ne spada v tvoj december.
Naj tvoj december ne bo kot iz reklame – naj bo resnično tvoj
Nič ni narobe, če bo tvoja hiša edina v ulici brez lučk. Nič ni narobe, če jelka ostane v kleti še deseto leto zapored. Pomembno je samo, da se v teh dneh počutiš varno, mirno in ljubljeno – s strani sebe.
Najlepši prazniki so tisti, v katerih si ti na prvem mestu.
Kako pa ti doživljaš december – z jelko, brez nje, ali povsem po svoje? Podeli v komentarjih, morda bo ravno tvoja zgodba nekomu dala dovoljenje, da letos prvič zadiha s polnimi pljuči.
