Ko se zveza bliža koncu, se ne zgodi kar čez noč z enim samim »končajva«. To je počasen, boleč proces čustvenega umika, ki ga možgani naredijo postopoma, skoraj kot da bi se telo pripravljalo na izgubo še pred uradnim slovesom. In če poznaš te tri faze, jih boš prepoznal/a takoj – tudi če ti srce še vedno šepeta »samo slab teden je«, »bo že minilo«, »mogoče sem jaz preveč občutljiv/a«.
1. faza – čustveno nihalo, ki te spravlja ob pamet
En dan te komaj pogleda, odgovarja enozložno, se izogiba dotikom, spi obrnjen stran, telefon ima na “ne moti”, na vprašanje »kaj je narobe?« pa odgovori »nič, samo utrujen sem«. Naslednji dan pa se zgodi čudež: prinese ti kavo v posteljo, te objame od zadaj, se nasmiha kot v prvih mesecih, pošlje sporočilo »pogrešam te« in predlaga romantično večerjo. Ti si popolnoma zmeden/a: včeraj se je zdelo, da je konec sveta, danes pa kot medeni tedni. To ni naključje. To je notranji boj: že se čustveno odmika, že si predstavlja življenje brez tebe, a ga vest še grize. Še ni pripravljen narediti končnega koraka, zato se obnaša kot nihalo – en dan mrzel, da preveri, kako bi bilo brez tebe, drugi dan pretirano ljubeč, da pomiri sebe in tebe. In ti ostaneš v limbu, kjer ne veš, ali se boriti ali odnehati, ali si ti tisti/a, ki »pretiravaš«.
2. faza – krivda se vedno znajde na tebi (in ti začneš dvomiti vase, čeprav si naredil/a vse prav)
Ko se končno zbereš in rečeš: »Nekaj ni okej, pogovoriva se, prosim«, se vse obrne. Namesto odgovorov dobiš samo napad: »Ti vedno pretiravaš.« »Spet začneš z istimi stvarmi.« »Jaz ne zmorem več tega pritiska.« »Če bi bila malo bolj razumevajoča, ne bi bilo tako.« »Ti si tisti/a, ki vse uničuje.« »Jaz sem dal/a vse od sebe, ti pa nikoli nisi zadovoljen/a.«
To ni več pogovor – to je priprava izgovora. Že išče “dokaz”, da bo lahko kasneje rekel prijateljem, družini, celo sebi: »Nisva se razšla zaradi mene – ti si bil/a preveč zahteven/a, preveč občutljiv/a, preveč…« S tem si opere roke, te pusti z občutkom krivde in lažje odide brez slabe vesti. In najhuje: ti začneš verjeti, da si res ti problem – da si res “preveč” in “premalo” hkrati.
3. faza – tiha, a glasna distanca (najbolj boleč znak, ker je že vse konec, samo še ni izgovorjeno)
Nazadnje pridejo dolgi, težki molki, ki bolijo bolj kot kričanje. Kratki odgovori: »Ok«, »Mhm«, »Ne vem«, »Karkoli želiš«. Stalni izgovori: »Utrujen/a sem.« »Moram prej končati delo.« »Raje grem s prijatelji, ne zameri.« »Nimam energije za izlet.« Skupni načrti niso več zanimivi. Vikend izlet? »Mogoče kdaj drugič.« Večer pred TV-jem? »Raje grem spat prej.« Že se pripravlja na življenje brez tebe – počasi briše tvojo prisotnost iz svojega vsakdana. In to počne tako tiho, da upa, da boš ti tisti/a, ki bo rekel/a »dovolj« – ker noče biti “slabec”, ki je končal zvezo.
Zakaj se to dogaja prav v tem vrstnem redu?
Najprej nihanje – ker se še bori s čustvi in vestjo. Potem obtoževanje – ker potrebuje opravičilo za odhod. Na koncu tiha distanca – ker je že čustveno drugje in samo še čaka pravi trenutek (ali da ti narediš korak namesto njega/nje).
Kaj narediti, ko opaziš te znake?
- Ne ignoriraj jih.
- Ne jemlji krivde nase samo zato, ker ti jo vsiljuje.
- Odprto vprašaj: »Kje sva? Želiš še to zvezo ali ne? Bodi iskren/a.«
- In če odgovorov ni več – vedi, da ti tišina pove vse.
- Bolje je slišati bolečo resnico kot živeti v lažnivem miru še mesece ali leta.
Si že doživel/a katerega od teh treh znakov? Ali pa si bil/a na drugi strani in veš, kako resnično to drži? V komentar napiši brez sramu – tukaj smo, da se podpiramo, tolažimo in se učimo drug od drugega. Nisi sam/a. Nikoli.
