Ko rešilec ali gasilsko vozilo prižge sireno, se v večini domov začne pravi “volčji koncert”. Pes dvigne gobec in zapoje, kot da bi pel z zborom. Lastniki se sprašujejo: je to naključje, gluhost, razvajenost ali kaj hujšega? Odgovor je preprost in hkrati fascinanten: gre za mešanico tisočletnih instinktov, genetike in čustvenega odziva.
1. Volčji korenine – siren zveni kot klic tropu
Domači pes in volk imata skoraj identično DNK. V divjini volkovi tulijo, da se sporazumevajo na več kilometrov: pozdravljajo se, sporočajo položaj, opozarjajo na nevarnost ali preprosto krepijo vez tropa. Frekvenca siren (600–2000 Hz) je izjemno podobna frekvenci volčjega tuljenja. Ko pes zasliši ta prodoren, valujoč zvok, se v njem prebudi starodavni refleks: “Trop me kliče – odgovarjam!” Zato ni čudno, da se včasih pridruži celotna ulica psov – nastane prava “zborkovska vaja”.
2. Napačno prepoznavanje zvoka
Večina psov sirene ne dojema kot človeški stroj, temveč kot oddaljenega psa ali volka. V možganih se sproži logika: “Nekdo tuli – moram odgovoriti.” To je razlog, zakaj isti psi tulijo tudi na:
- harmoniko
- flavto ali klarinet
- visoke ženske glasove
- otroško jokanje
- celo na posnetke volkov na telefonu Za psa je to preprosto pogovor na daljavo.
3. Stres in obrambni mehanizem
Za nekatere pse, zlasti tiste z burno preteklostjo ali občutljivo naravo, je sirena alarmni signal. Visok, nenaden zvok sproži izločanje adrenalina in kortizola. Tuljenje takrat deluje kot ventil – pes “odpeva” napetost, podobno kot mi kričimo v blazino. To je pogostejše pri psih iz zavetišč, psih z ločitveno anksioznostjo ali tistih, ki so že doživeli travmo.
4. Čista radost in vznemirjenje
Pri mladičih in pasmah, polnih energije, tuljenje ni nič drugega kot navdušenje: “Nekaj se dogaja! Pridružujem se!” Predstavljaj si, da si na koncertu in vsi okoli tebe pojejo – težko se vzdržiš. Enako je pri psih, ki obožujejo družbo in akcijo. Tuljenje je takrat izraz veselja in želje po sodelovanju.
5. Pasemska in individualna nagnjenost
Nekatere pasme imajo tuljenje “v krvi” močneje kot druge. Severne pasme, lovske in pastirske so bile stoletja vzrejane za delo na velikih razdaljah, kjer je glasovna komunikacija nujna. Kratkonose pasme ali tiste, ki so bile vzrejene za tiho delo (npr. čuvaji drobnice), pa skoraj nikoli ne tulijo. Tudi znotraj iste pasme so velike razlike – en haski bo pel kot Pavarotti, drugi bo le tiho poslušal.
Kaj lahko narediš, če tuljenje moti (ali pa tudi ne)
Večina veterinarjev in trenerjev svetuje: pustite psu, da tuli. To je naravno, zdravo in neškodljivo. Če pa ponoči zbudi celo sosesko ali živiš v bloku, obstajajo nežne rešitve:
- Pozitivna preusmeritev: takoj, ko zaslišiš sireno, reci mirno “tiho” in takoj zatem ponudi najljubšo igračo ali priboljšek. Pes se hitro nauči, da tišina prinaša nagrado.
- Desenzibilizacija: na telefonu predvajaj posnetke siren pri vedno višji glasnosti. Vsakič psa ostane miren – nagrada. V treh do štirih tednih se reakcija občutno zmanjša.
- Bela šuma: ventilator, radio ali aplikacija z dežnim zvokom prekrijejo sireno in tuljenje izgine samo od sebe.
Kdaj tuljenje NI normalno
Takoj poišči veterinarja, če se tuljenje:
- pojavi nenadoma pri starejšem psu
- spremljajo tresenje, slinjenje, skrivanje
- dogaja brez očitnega vzroka Lahko gre za bolečino, demenco ali težave s sluhom.
Tuljenje ob sireni je večinoma le dokaz, da ima tvoj pes še vedno del volčje duše in da se počuti dovolj varnega, da “zapoj” svetu. Namesto da ga utišaš na silo, raje uživaj v tem kratkem koncertu – to je ena tistih stvari, ki delajo pse tako posebne.
