Večina ljudi misli, da so za največji uspeh potrebni izjemni talenti, denar, prava ideja ali vsaj malo sreče. V resnici pa je vse to drugotnega pomena. Edino, kar zares loči tiste, ki pridejo na vrh, od vseh drugih, sta dve lastnosti, ki ju moraš v sebi vzgojiti sam:
vztrajnost in odpornost.
Skoraj vse, kar je vredno doseči, zahteva, da si pripravljen iti do konca tudi takrat, ko je najtežje. Ko vsi okoli tebe odnehajo. Ko ti sam več ne verjameš vase. Ko se zdi, da je konec že blizu. Pravi zmagovalci so tisti, ki v takih trenutkih še vedno najdejo moč za naslednji korak.
Zakaj ravno ti dve lastnosti
Ker pravi uspeh nikoli ne pride brez bolečine. Nikoli ne pride brez desetin ali stotin neuspehov. Nikoli ne pride brez trenutkov, ko se počutiš popolnoma izgubljenega.
Ljudje, ki so ustvarili nekaj nepredstavljivega, se strinjajo: moraš biti pripravljen skozi trpljenje, da razviješ karakter, ki je potreben za veličino. Eden od najuspešnejših voditeljev na svetu je rekel, da je odpornost najpomembnejša lastnost za uspeh, ki jo pozna. Drugi pravijo, da moraš delati tako dolgo in tako dobro, da te sreča enostavno mora najti.
V praksi to pomeni, da nadaljuješ, ko vsi drugi že davno vržejo puško v koruzo. Da se učiš iz vsakega padca hitreje kot drugi. Da znaš pravočasno spremeniti smer, ko vidiš, da prvotni načrt ne deluje več.
Kdaj vztrajnost postane slepa trma
Vztrajnost ne pomeni, da moraš za vsako ceno ostati pri isti stvari. Pravi zmagovalci niso tisti, ki nikoli ne odpovedo – so tisti, ki znajo odpovedati hitro in pametno. Ko pošteno vidiš, da nekaj ne gre več, pritisneš stop, vzameš lekcijo in greš naprej z novo, boljšo različico. To je razlika med ljudmi, ki dosežejo nemogoče, in tistimi, ki se zagozdijo v slepi ulici, ker jim ego ne dovoli priznati napake.
Kako v resnici deluje prava odpornost
Vsako napako vidiš kot dragocen podatek, ne kot osebni poraz. Takoj po vsakem »ne« se vprašaš, kaj si se naučil in kaj boš naslednjič naredil drugače. Ohraniš tisto, kar je delovalo, in zavržeš tisto, kar ni – brez čustvenih priveskov. Vsak dan narediš en korak naprej, tudi če je majhen – ravno ti koraki se sčasoma spremenijo v goro. Obkrožiš se z ljudmi, ki te ne potolažijo, ampak te izzovejo, da rasteš. In redno se spomniš, zakaj si sploh začel – ta »zakaj« te potegne čez najtežje trenutke.
Resnica, ki jo vedo samo tisti na vrhu
Pravi uspeh nikoli ni hiter. Nikoli ni brez bolečine. Nikoli ni brez trenutkov, ko si prepričan, da ti ne bo uspelo.
Razlika med tistimi, ki pridejo na vrh, in vsemi drugimi je samo ena: prvi znajo vstati enkrat več, kot padejo.
In to ni stvar sreče. Niti stvar talentov. To je stvar karakterja, ki ga gradiš vsak dan znova – z vsako odločitvijo, da nadaljuješ, ko bi najlažje odnehal, in z vsako lekcijo, ki jo vzameš iz padca.
Vztrajnost in odpornost nista prirojeni. Sta mišici. In jih lahko treniraš vsak dan – z majhnimi odločitvami, ki te spravijo iz cone udobja, in z zavestnim izbiranjem težje poti.
Katero od teh dveh lastnosti trenutno najbolj treniraš pri sebi? Kateri padec te je v resnici najbolj približal tvojemu največjemu uspehu? Kateri »ne« te je najbolj zabolel, pa se ti je kasneje izkazal za najboljšo stvar, ki se ti je zgodila?
Zapiši v komentarje – tvoja zgodba lahko komu da ravno tisti zadnji košček poguma, da gre naprej. In morda bo ravno danes dan, ko se odločiš, da boš vstal enkrat več.
