Pred 15.000 leti se je zgodilo nekaj neverjetnega: divji volk je stopil do ognja, pogledal človeka in rekel – dobesedno brez besed – »dogovorjeno«. Od takrat smo poskušali ponoviti ta čudež z na stotinami vrst. Uspele smo le peščici. Zakaj nekaterim živalim uspe postati del našega življenja, drugim pa ostanejo za vedno divje?
Šest neizprosnih pravil, ki jih narava ne oprosti
Da bi žival sploh lahko postala domača, mora prestati test s šestimi točkami. Če pade pri eni sami, je konec sanj.
- Razmnoževanje v ujetništvu. Zebre se parijo šele po dolgem divjem diru, ki traja ure. V ogradi? Nič. Panda potrebuje točno določeno temperaturo, višino in bambus starega prav določeno število dni – in še takrat je uspešnost 1 : 1000.
- Vsejedost ali vsaj prilagodljiva prehrana. Koza poje še stare škornje, divja svinja pa bo pojedla kar koli diši. Medved, tiger ali lev pa zahteva kilograme svežega mesa vsak dan – nobena vas v bronasti dobi tega ne zmore.
- Hitra zrelost. Krava skoti tele v dveh letih, slon potrebuje 15 let do prvega mladiča. Čakati 25 let na prvo generacijo domačih slonov? Hvala, ne.
- Miren živčni sistem. Gepard je najhitrejša žival na svetu, a ko se prestraši, napade vse okoli sebe. Antilope v stresu tečejo naravnost v steno in si zlomijo vrat. Že po treh dneh v ogradi jih ni več.
- Sprejemanje hierarhije. Konji, ovce, psi – vsi imajo trop in jasnega vodjo. Človek zlahka zavzame mesto alfa. Nosorog, lev ali medved pa ne priznava nikogar nad sabo.
- Ne sme biti smrtno nevarna za ljudi brez razloga. Bizon tehta tono in ima rogove kot meči, a je miren, dokler ga ne izzoveš. Hipopotam pa ubije več ljudi kot levi in krokodili skupaj – in to samo zato, ker mu je nekdo na poti.
Ko lisica v 60 letih postane plišaček z repom
Leta 1959 so v Sibiriji začeli najbolj nor eksperiment v zgodovini biologije. Vzeli so najbolj agresivne črno-rjave lisice in vsako generacijo pustili živeti samo tistim, ki se niso bale človeške roke.
Po šestih generacijah (to je komaj šest let) so se pojavili prvi mladiči, ki so mahali z repom in cvilili ob slovesu. Po desetih generacijah so se začeli rojevati z povešenimi ušesi in belimi lisami na čelu – znaki, ki jih pri divjih živalih nikoli ne vidiš.
Po dvajsetih generacijah so imele te lisice dvakrat nižji kortizol, višji serotonin, krajše gobce, krajše tačke in glas, ki je zvenel kotno kot pasji lajež. Danes te domače sibirske lisice prosijo za božanje, spijo na kavču in se igrajo z otroci. Vse to brez enega samega genskega posega – samo z izbiranjem najbolj prijaznih.
Kateri so tisti srečneži, ki so prestali naravni izpit?
Psi so prišli prvi, ker so jedli naše smeti in varovali otroke. Mačke so se povabile kar same – kjer so ljudje, so miši, kjer so miši, so mačke srečne. Krave so nam dale mleko, ne da bi zahtevale lov. Ovce so nam dale volno in meso, ne da bi se pritoževale. Konji so nosili tovore in nas v boj.
Kaj nam to pove o nas samih?
Vsakič, ko se pes nasloni nate, ko mačka zamrmra v naročju, se dotaknemo najstarejšega in najuspešnejšega partnerstva na planetu. Nekatere živali so izbrale nas – mi pa smo izbrali njih.
Poglejte svojega psa malo drugače. Njegov praded je nekoč lovil jelene po sibirski tajgi. Potem je zavohal pečenko okoli ognja in pomislil: »Mogoče pa je vredno tvegati.«
In ni se zmotil.
Katera žival bi po vašem mnenju naslednja lahko stopila čez to nevidno mejo, če bi ji le dali priložnost in čas? Morda hijena, morda kuna, morda celo kakšen majhen medved? Pustite domišljiji prosto pot in napišite v komentar – morda prav zdaj nekje teče naslednji najboljši prijatelj človeka in samo čaka, da ga opazimo.
