Čeprav je povsem naravno, da starši želijo svoje otroke skrbno varovati, se mora ta skrb ustaviti na točki, ko se prevesi v prekomerno zaščito otrok. Strokovnjaki za otroško psihologijo opozarjajo, da ima pretirana zaščita med vzgojo lahko resne negativne posledice za psihični razvoj, ki segajo od nizke samopodobe do povečane nagnjenosti k odvisnostim v odrasli dobi.
Razumevanje te meje med zdravim varovanjem in škodljivim pretiravanjem je ključnega pomena za ustvarjanje zdravega in varnega okolja, ki omogoča otrokovo rast.
Razlika med zaščito in prekomerno zaščito
Pogosto starši mislijo, da so pretirano zaščitniški, v resnici pa samo zadovoljujejo otrokove osnovne potrebe – so odzivni na otrokova povpraševanja. Ključno je ločiti ti dve vlogi.
Vsi otroci potrebujejo zaščito; to je osnovna človeška potreba. Prekomerna zaščita otrok pa ne pomeni, da starši pretiravajo z zaščito, temveč da je ta zaščita slabo usmerjena. Prekomerna zaščita je način odnosa, ki temelji na strahovih odraslih, ki se projicirajo na otroka. Ta strategija ne varuje otroka, temveč omejuje njegovo samostojnost, razvoj in radovednost.
Starš, ki preveč ščiti, se izogiba temu, da bi otroku pustil samostojno delovanje, ker se boji, da bi se mu kaj zgodilo. S tem dejansko ne gre za presežek ljubezni ali varovanja, temveč za varovanje lastnih strahov.
Ko strah staršev zaslepi
Psihologi opisujejo starše, ki pretirano ščitijo, kot osebe, ki so pogosto popustljive, nezahtevne do otrok in težijo k temu, da zanje postorijo vse. Glavni razlog za to je globoko zakoreninjen strah staršev pred otrokovo rastjo, razvojem in samostojnostjo.
Takšen odrasel se ne zna povezati z otrokovimi dejanskimi potrebami, ker nanj projicira lastne strahove. Misli, da varuje otroka, v resnici pa varuje samega sebe pred tesnobo, ki jo prinaša opazovanje otrokovega izpostavljanja tveganju.
Tipičen primer je, ko je otrok sam v sobi in ga je zelo strah. Takrat potrebuje zaščito odraslega, ki mu bo ponudil pomiritev, varnost in zaupanje – recimo topel objem. Problem nastane, ko se odrasli namesto na otrokovo potrebo po objemu odzove na lastni strah in se poskuša pomiriti. Starš, ki je popolnoma neuravnotežen, namesto objema morda ponudi kozarec vode ali poskuša preusmeriti otrokovo pozornost, da bi se izognil soočenju z izvorom strahu. Odrasli v takem primeru deluje v skladu s tem, kar bi si želel, da bi drugi naredili zanj v podobni situaciji, ne pa v skladu s tem, kar dejansko potrebuje otrok.
Negativne posledice pretirane zaščite pri otrocih
Prekomerna zaščita ustvarja resne ovire v razvoju otroka. Če otrokom ne dovolimo, da se soočajo z izzivi in rešujejo lastne probleme, jim preprečujemo, da bi razvili ključne življenjske veščine. Posledice so lahko:
- Nizka samopodoba in negotovost: Otroci, ki jim starši vedno stojijo ob strani, ne razvijejo zaupanja v lastne sposobnosti.
- Slaba zmogljivost obvladovanja čustev: Ne znajo uravnavati strahu, tesnobe ali jeze, saj so to namesto njih vedno počeli starši.
- Pomanjkanje odgovornosti in kritičnega mišljenja: Ne prevzemajo odgovornosti za svoje odločitve in ne razvijejo zmožnosti samostojnega reševanja problemov.
- Odvisnost in visoka nagnjenost k anksioznosti in strahu: Ker svet zaznavajo kot nevaren prostor, ki ga ne smejo raziskovati, razvijejo povečano tesnobo in so nagnjeni k odvisnosti od drugih.
- Nizka toleranca na frustracije: Ker so bili vedno zaščiteni pred neuspehom, ne znajo prenašati razočaranja.
- Povečana verjetnost razvoja odvisnosti: V odrasli dobi so lahko bolj ranljivi za razvoj različnih odvisnosti kot mehanizmov za obvladovanje slabo uravnavanih čustev.
Ključ do zdravega odnosa
Zavedanje lastnih strahov in ločevanje teh strahov od otrokovih potreb je temeljni korak k zdravemu odnosu. Bistvo zdrave vezi je v uravnoteženju zaščite in samostojnosti. Starši morajo aktivno delati na tem, da prepoznajo svoje strahove, da jih ne bi prenesli na otroke. S tem omogočijo otroku, da razvije ustrezno samozavest, odpornost in pripravljenost na samostojno življenje.
