V osrčju Nubijske puščave leži edinstven košček zemlje, ki že več kot stoletje ostaja prezrt. To je ozemlje, ki ga nihče ne zahteva, državi ob njem pa trdita, da pripada drugi strani. Dobrodošli v Bir Tawilu – pravi zemlji nikogar, kjer se zdi, da čas in geopolitika stojita pri miru.
Ozemlje, pozabljeno med mejami
Triangel Bir Tawil se razteza čez neskončne sipine in skalnate gore vzdolž meje med Egiptom in Sudanom, na severozahodu Afrike. Obsega približno 2.060 km², kar je primerljivo z velikostjo Luksemburga, a v nasprotju z evropsko državico tukaj ni mest, cest, pitne vode ali kakršne koli suverenosti. Bir Tawil velja za edino ozemlje na svetu, ki ga uradno ne zahteva nobena država.
Da bi razumeli, kako je prišlo do tako nenavadnega položaja, se moramo vrniti v čas britanske kolonialne vladavine. Leta 1899 so Britanci določili politično mejo med Egiptom in Sudanom na 22. vzporedniku. Le tri leta kasneje, leta 1902, so to mejo spremenili, da bi bolje ustrezala lokalnim plemenom. Triangel Hala’ib, ki leži ob obali Rdečega morja, so dodelili Sudanu, Bir Tawil pa je bil postavljen pod egiptovsko upravo, saj so tamkajšnje ozemlje uporabljali beduini Ababda, ki so bili bližje Egiptu.
Po dekolonizaciji sta obe afriški državi zahtevali Hala’ib, območje s 20.580 km², ki leži ob afriški obali Rdečega morja. Egipt se sklicuje na prvotno mejo iz leta 1899, ki mu daje pravico do tega ozemlja, Sudan pa vztraja pri upravni meji iz leta 1902. Posledica tega spora je, da obe državi želita Hala’ib, nihče pa ne želi Bir Tawila. Zakaj? Sprejetje Bir Tawila bi pomenilo odpoved pravici do Hala’iba, ki je gospodarsko in strateško veliko bolj dragocen.
Neizprosna zemlja nikogar
Z vidika mednarodnega prava je Bir Tawil označen kot terra nullius – ozemlje, ki ne pripada nobeni državi. Teoretično bi ga lahko zahtevala katera koli država, a v praksi pomanjkanje gospodarske in strateške vrednosti pomeni, da to ozemlje ostaja zunaj zanimanja mednarodne skupnosti.
Bir Tawil ni le zemlja nikogar v diplomatskem smislu, temveč je tudi eno najbolj negostoljubnih območij na planetu. Nima privlačnih naravnih virov, dostopa do morja ali stalnega prebivalstva. V nasprotju s Hala’ibom, ki je rodovitno območje z gospodarskim potencialom zaradi naftnih rezerv in povezave z Rdečim morjem, kar ga naredi strateško pomembnega za trgovinske in ribiške poti, je Bir Tawil zgolj suha zemlja. Nahaja se v Nubijski puščavi in ga zaznamujejo ekstremne temperature ter prostrane peščene površine, zaradi česar je življenje tam izjemno težko, poljedelstvo pa praktično nemogoče.
Poskusi osvajanj in samooklicane krone
Pravna praznina, ki obdaja Bir Tawil, je privabila nekaj nenavadnih pobud. Leta 2014 je ameriški kmet Jeremiah Heaton prehodil 10.000 km do Bir Tawila, da bi tam zasadil zastavo in razglasil »Kraljestvo Severnega Sudana«. Sam se je okronal za kralja, svojo hčer pa imenoval za princeso. Njegova zgodba je obkrožila svet in sprožila razpravo o mejah mednarodnega prava, a nobena vlada njegove »osvojitve« ni vzela resno niti mu priznala kakršnih koli pravic.
Leta 2017 je indijski programer Suyash Dixit prav tako prispel v Bir Tawil, razglasil »Kraljestvo Dixit« in se imenoval za monarha, svojega očeta pa za prvega ministra. Te nazive je nato delil na družbenih omrežjih, kar je pritegnilo nekaj pozornosti, a prav tako ni bilo priznano. Nekateri spletni navdušenci so sledili tem zgledom in ustvarjali zastave, grbe ter celo digitalne potne liste za Bir Tawil. Čeprav ti poskusi niso presegli simbolične ravni, so to ozemlje, ki ga države zavračajo, spremenili v viralni fenomen.
Zakaj Bir Tawil ostaja brez lastnika?
Bir Tawil je edinstven primer, kako lahko zgodovinske odločitve in geopolitične igre ustvarijo ozemlje, ki ga nihče noče. Medtem ko Hala’ib ostaja jabolko spora zaradi svojih virov in strateške lege, Bir Tawil bremeni status terra nullius, ki ga nihče noče spremeniti. Njegova negostoljubna narava in pomanjkanje virov sta razloga, da ostaja pozabljen, a hkrati fascinanten košček sveta – pravi opomnik, da celo v 21. stoletju obstajajo kraji, kjer suverenost in lastništvo nista samoumevna.
