Ste se kdaj vprašali, zakaj fotografi vztrajajo, da rečemo »sir«, kot da je to čarobna beseda za popoln nasmeh? Ta navada je povsod – na maturah, porokah, celo pri selfijih. Zgodba za tem običajem je bolj zanimiva, kot se zdi, in razkriva, kako se je fotografija spreminjala skozi čas.
Resni obrazi 19. stoletja
V 19. stoletju so bili portreti resni. Nasmeh je veljal za neprimernega, resnost pa za znak dostojanstva. Pravijo, da so fotografi takrat prosili, naj rečejo »slive« (»Say prunes«), da so ustnice ostale zaprte. Dolge minute ali celo ure poziranja in slaba ustna higiena so prav tako prispevale k temu, da zobje niso bili na ogled.
Veselje 20. stoletja
Vse se je spremenilo v 20. stoletju, ko je fotografija postala hitrejša in dostopnejša. Leta 1900 je Kodak predstavil kamero Brownie za en dolar, kar je sprožilo množično fotografiranje. Reklame so poudarjale »srečne trenutke« – družinske dogodke, potovanja, srečanja s prijatelji. Fotografija je postala simbol veselja, nasmeh pa njen naravni del.
Od kod »sir«?
Fotografi so iskali besedo, ki bi hitro ustvarila nasmeh. »Say cheese« se je pojavilo leta 1943 v teksaškem časopisu The Big Spring Herald. V Sloveniji »sir« deluje podobno: zvok »s« rahlo odpre usta, »ir« pa jih raztegne v nasmeh. Priljubljenost naj bi dobila po zaslugi Josepha Daviesa, nekdanjega ameriškega veleposlanika, ki je želel delovati prijazno. Kdo mu je dal idejo – morda Roosevelt ali Churchill – ni znano, a trik je deloval.
Sir ni sam
Po svetu uporabljajo različne besede. Na Kitajskem rečejo »qiézi« (»jajčevec«), v Španiji »patata« (»krompir«), v Koreji pa »kimchi!« (»kimči«). Vse imajo en cilj – oblikovati ustnice v nasmeh. Tradicija se prilagaja kulturam, a povsod ohranja isti namen.
Živa dediščina
Danes, ko so kamere povsod, se zdi »sir« skoraj odveč. A navada ostaja – morda zaradi svoje zgodbe in povezanosti s srečo. Ni treba vztrajati pri »siru« – poskusite z »sila!« ali drugo besedo, ki vam privabi nasmeh. Pomembno je, da trenutek zasije!
